AVTENTIČNOST

Ste vedeli, da je avtentičnost najvišja izmerjena vibracija, ki jo lahko ima človek? Ne to ni ljubezen ampak to, da si iskren, odkrit in pristen.

Naša pristnost je močna zdravilna sila. Že samo s tem, da se pojaviš in obstajaš iskreno, opravljaš svoj del. Ljudje se bodo počutili navdihnjene, pogumne, ogrožene ali znervirane zaradi našega naravnega stanja – in nič od tega ne bo imelo nobene zveze z nami. Naša gola resnica, moti dobro oblečene laži in prav to je vsa poanta. Zato smo tukaj.

V ne tako zelo oddaljeni preteklosti nam je počasi in potuhnjeno pod kožo zlezel prav nič prijazen in zelo neiskren ideal lepote. Ne lepota umetnosti, ampak lepota umetnega. Umetnega pretvarjanja, saj se zdi, kot da se na vse pretege trudimo preleviti v nekaj kar nismo.

Kdaj in predvsem zakaj pa je postalo slabo ali manj lepo, če smo takšni kot smo? Oziroma vsaj sebi podobni.

Namesto tega, da se trudimo biti skoraj neprepoznavni ali pa v drugo skrajnost, zelo prepoznavni na potenco, predlagava, da se raje potrudimo biti najlepša in najboljša verzija sebe. Tako na znotraj kot navzven. Torej bolj zvesti in lojalni sebi. In sebi v dobro, sebi v čast. Ko tako opazujeva raznovrstna pretiravanja in ekshibicionistične podvige ljudi, lahko le rečeva, da vse to zamegljuje pogled na to kar je spodaj, kar je lepo in po resnici veliko bolj prijetno za oko.

Če bi se v celoti sprejemali, bi se verjetno sedaj pogovarjali o drugih temah. Zakaj nas tega že v šoli ne učijo? Kako biti čim bolj avtentičen.

Saj se govori o avtentičnosti... bodi tak kot si, delaj iskreno, izhajaj iz sebe, poslušaj sebe, imej se rad in podobno.

Ampak ali je to res tako lahko? Bi rekli, da vse prej kot to. Kot nič kar je dobro, kvalitetno, globoko in večplastno ne gre ponavadi »na usput« ali na hitro, je tudi to, delo, ki zahteva trud in resnično željo, da spoznamo osebo, v katero smo se oblikovali. Najprej moramo vedeti s kom imamo opravka. Kdo smo. Kaj si želimo in česa ne toleriramo. Kje so naše meje. Kaj nam paše in kaj ne. Vse to in še več, da bomo potem znali sebe slišati, se začutiti in skladno s tem tudi delovati.

Življenje, okolje, nam dragi ljudje in tudi tisti »ta drugi«, izkušnje ter situacije ustvarjajo zajeten kupček dejavnikov, ki nas oblikujejo skozi čas.

In ker veliko časa preživimo na avtopilotu, na avtomatizaciji življenjskih nalog in kot zaposleni na lastnem logističnem oddelku, nam lahko hitro zmanjka časa in energije za poglobljeno samozavedanje. Za samorefleksijo. Za soočanje s samim seboj. Za pogovore s samim seboj. Za iskanje razumevanja in sočutja tudi zase (ne samo za druge).

Zato avtentičnost ni nekaj kar imaš ali nimaš, temveč je zavestna odločitev in izbira kako želimo živeti. To je vsakodnevna izbira, da delujemo iskreno in da dopustimo, da nas takšne vidijo tudi vsi ostali, pa četudi nas ne razumejo. Brez občutka krivde. To nas ne bi smelo obremenjevati ali določati.

To se najlepše vidi pri otrocih, ki z največjo lahkoto in brez slabega občutka rečejo: »Ta igra je postala dolgočasna, ne grem se več«.

Avtentičnost je transparentna, ranljiva in celostna. Pomeni iskrenost do sebe, sprejemanje drugačne perspektive in postavljanje lastnih meja. Kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne. Kaj spuščamo blizu in od česar se odmaknemo. Avtentičnost tako ni obsojanje ali razsipanje lastnega ali celo vzvišenega nefiltriranega mnenja vsepoprek, temveč je sočutno komuniciranje in ljubeče delovanje. Avtentičnost je subjektivno in osebno potovanje in zato ne potrebuje zunanje potrditve ali strinjanja. Tako lahko soobstajamo ter ob tem ostajamo v svoji avtentičnosti, sinhronizirani sami s seboj.

Najprej pa avtentičnost pomeni pogum, saj jo spremlja tveganje. Da bomo nerazumljeni, da bomo izstopali, da bomo večkrat v konfliktu med osebnimi pričakovanji in pričakovanji drugih. A avtentičnost je močna sila. Takšni ljudje navdihujejo, navdušujejo, lahko pa delujejo kot sprožilci in v drugih ljudeh vzbudijo občutek ogroženosti in nelagodja. Ampak saj veste, reakcij drugih ne rabimo nosit na svojih plečih in niso naša skrb, saj to ni v naših rokah. Za lastne reakcije je odgovoren vsak sam.

Če želimo živeti avtentično, mora biti zavezanost k resničnemu sebi večja od želje, da bi ugajali drugim. Ker na koncu nas čaka nagrada, notranji mir in čista energija.

Zase lahko rečeva, da se za svojo avtentičnost trudiva sproti in vsak dan, kdaj bolj uspešno kdaj manj, nama je pa ta proces na široko odprl oči in prižgal radarje. Sedaj neiskrenost hitreje zaznava. Enostavno veva, da nekaj ne štima. Če um ne zazna, pa pove telo. Nelagoden ali neprijeten občutek. Ponavadi kar v želodcu.

To stvari postavi v novo perspektivo in zgodi se nekaj povsem logičnega. Ko z nekom ali z nečim nisi več na isti frekvenci, se težje ujameš in skupna stičišča se pričnejo izgubljati. Povsem naravno se tako začne ustvarjati prostor za boljše. Za ljudi, ki so bolj poglobljeni in iskreni, za situacije, ki dopuščajo avtentičnost in za ljubezen v vsej svoji razsežnosti.

Ko smo avtentični se kot posledica lahko zgodi še nekaj. Ljudje se ob iskrenih ljudeh lahko počutijo tudi varne. Varne, da so tudi oni lahko iskreni in taki kot so. Ljudje, ki avtentičnost zares cenijo, cenijo občutek sproščenosti, ki ga dobijo ob drugih iskrenih ljudeh.

Tukaj nismo zato, da bi bili všečni. Tukaj smo zato, da smo svoji. Morda marsikomu to ne bo všeč, a če ne živimo na način, ki vznemirja prav toliko ljudi kot jih navdihuje, ne živimo zares. Ne živimo iskreno. Pustolovsko, pristno življenje bo nekatere razjezilo in druge spodbudilo. In včasih bo to dvoje težko ločiti. Torej, ne sledimo množici - sledimo svojemu srcu.

Iskreni ter avtentični ljudje so posebni. Njihovo vedenje in energija sta preprosto drugačna. Zunanja pričakovanja ne narekujejo njihovega ritma življenja, ampak jih vodi lastna pesem. Zato je pomembno, da se spoznamo in ustvarimo močan, stabilen občutek lastne identitete, saj nas svet vsak dan poskuša prepričati, da smo nekdo, ki nismo.

Pot pristnosti vodi do svobode. In skrajni čas je, da se osvobodimo in zadihamo.